Igor Zobin in solisti izvavajo Astora Piazzolla
Tango
Nekaj o našem programu na predstavah
Tango
(Na vrh)
 |
| Na galerijo |
Tango je glasba. Glasba je umetnost. Umetnost je izražanje emocij. Tango je izražanje emocij. Tango je vrsta glasbe, ki izraža največ emocij. Emocije, ki jih Tango vzbuja so preproste. A preproste emocije so vedno najbolj prepletene in pogosto nerazumljive. Tango govori o ljubezni med dvema ljubljenca, o ljubezni med osebami, o prijateljstvu, o večni ljubezni. Tango govori tudi o vsakdanjih temah, kot so lutke kake punce, zanimivi in hironični avtobusi, dogodek v določenem predmestju, ampak tudi o bolj resnih temah: Tango lahko postane tudi molitev. Tango A la luz del candil pesnika Julia Navarrine govori o priznanju umora strani Gaucha. Tango si želi, da ne pozabiš kar se je zgodilo, kar je bilo, ker to kar je bilo, to je kar bo.
Tango hoče, da si močen, tudi čeprav življenje ti ne bo pomagalo. Tango hoče, da si najdeš moč znotraj sebe. Tango ti pravi: »Nič si ne počakati od življenja. Življenje ti ne bo dalo nič. Če pa vprašaš, elegantno in s spoštovanjem, potem…Mogoče ja«. Tango hoče, da si moški. Ampak v enem posebnem pomenu besede. Tango hoče, da si istočasno močen in nežen. Zato, da te Tango sprejme, moraš biti iskren, imeti željo po življenju ( tudi čeprav poješ o smrti ), imeti sanje. Če nimaš sanje po neki višji in lepši realnosti v bodočnosti, potem Tango ni tvoja stvar. Tango ti enostavno daje volja do stvareh, za katere se splača živeti. Vse postane vredno življenja in ljubezni: stara železniška postaja v kakem zapuščenem predmestju, lep kotiček v tvojem mestu, kjer je zanimiva
kavarna in kjer si lahko privoščis kavico in cigareto, cesta, kjer si doma. Tango je mali užitek v večnem trpljenju.
Tango nas zanima v različnih oblikah: tango kot glasba, poezija, ples, film. V naši knjižnici imamo knjige o zgodovini tanga in njegovih začetnikih v španščini, partiture, Cd-je in filme.
Nekaj o našem programu na predstavah
(Na vrh)
Enrique Santos Discépolo, pesnik tanga, je definiral tango kot “un pensamiento trieste que se baila”, žalostno misel, ki se pleše. Ta izraz govori o nemirnem in strastnem značaju tanga. Čas, ki teče, prijateljstvo, domovina, domotožje in ljubezen v vseh svojih izrazih, so občutki, ki so v XX. stoletju ustvarili tango. “La cumparsita” iz leta 1916, mogoče najbolj poznan argentinski tango, je dobil navdih in ime od študentske koračnice, zaigrane med comparso, parado, na karnevalu v Montevideu, v Urugvaju. Koračnica je bila kasneje preoblikovana v tango in postala poznana v interpretaciji Carlosa Gardela, velikega pevca tanga. “Mi Buenos Aires querido” (Moj ljubljeni Buenos Aires), kot pravijo prvi verzi tanga, “ ko te bom spet videl, ne bo več žalosti in pozabe”. “Caminito” (1926), himna male ulice v četrti La Boca v Buenos Airesu. “Nostalgias”, nostalgija ljubljene ženske. Cambalache – Baratalnica ki ga je napisal Discepolo l. 1934 in je aktualen tudi danes,
“Da svet je in je bil svinjarija, to že vem…(…) a da je dvajseto stoletje razpon zla brez sramu, tega nihče več ne taji… Živimo v zmedi povaljani in z istim blatom smo vsi onesnaženi./ Danes je vseeno, če si odkrit ali izdajalec… neuk, modrec, radodelen ali prevarjalec… vse je enako… nič ni boljše… isto je biti osel kot velik profesor. /(…) nemoralni so se izenačili z nami…(…)/(…) kot v nespoštljivi izložbi barantalnice se je zamešalo življenje… in ranjeno po sabli brez zakovic vidiš, kako naslonjeno na grelec joče sveto pismo…/ (…) kdor ne joče, ne sesa, in kdor ne krade, je nor…(…) ne misli več… postavi se ob stran… ker nikogar ne briga, če si se rodil pošten… saj je isto tisti, ki dela kot vol noč in dan… kot tisti, ki živi od drugih, ki ubija, ki zdravi, ali ki živi brez zakona.” (Meddobije/Entresiglo, 3/4 2002)
“Malena” je eden najbolj dovršenih tangov vseh časov, najboljša kombinacija pesnika Homero Manzia in glasbenika Lucio Demare. Govori se, da je pesnik dobil navdih pri argentinski pevki Marii Eleni Tortolero, ki je zapustila svojo domovino in odšla v Srednjo Ameriko. Pesnik jo je slišal peti v neki kavarni v Porto Ricu, pod psevdonimom Malena Toledo. Domotožje po svoji domovini se sliši v petju ženske.
Malena, piše pesnik:
“ima temne oči, kot pozaba, ustnice ozke, kot žalitev, roke sta dva goloba, ki občutita mraz, žile vsebujejo kri bandoneóna (tango harmonike). Malena poje tango kot nobena in vsakemu verzu podari srce“.
“Adiós Nonino”; “Derecho viejo”; “Mala junta”
“Slow tango” slovenskega avtorja, Bojana Cvetrežnika.